Delo

Delova misel dneva. #iskrica

Bojan Ivanc o tem, kako je nemški proračun tudi evropski problem. #komentar

Starši vzgajamo z najboljšimi nameni. Ponotranjili smo misel, da mala bitja, za katera upamo, da bodo nekoč postala zreli ljudje, niso naša last, ampak smo jih dobili v izposojo, kot je zapisal moder človek. A ne glede na naš trud se v njihovo odraščanje skoraj vedno vrinejo travme in travmice. Prve v človeku za vedno pustijo grenak priokus, druge se rojevajo iz različnih zapletov, lahko celo iz zabavnih večerov, ko se družina zbere za mizo in odigra družabno igro. Morda se sliši malo verjetno, a zamere in zamerice se rojevajo tudi med igranjem clueda, monopolija in taroka. Spomini na tiste večere so vir glasnih družinskih debat, ob katerih bi se tujcu lahko zazdelo, da bodo že v naslednjem trenutku prerasle v spor. In prazniki so ravno pravi čas za obujanje tradicije ali vsaj spominov nanjo. Glavni krivec za »boleče spomine« je oče družine. »A se ti sploh zavedaš, kako si postal glasen, če sem potegnil napačno karto,« mu je v teh dneh, ko že diši po praznikih, očital prvi. »In kako si se razburil, če nisem štel tarokov,« se je spomnil drugi. »A še veš, da si bil siten, če sem šel s predobrimi kartami berača,« je po temačnih globinah spomina pobrskal tretji. »In kakšen si bil šele pri monopoliju. Prepovedal si nam, da bi se združili proti tebi, vsakega posebej pa si izžel do zadnje kaplje,« so, zdaj že odrasli, vendarle združili moči proti skupnemu sovražniku. Potem pa priznavali, da v eni in drugi igri praviloma zmagujejo. »No, fantje, saj je samo igra. Ampak moja šola se vas je pa vseeno prijela, a ne?« se je zarežal. Lahko bi jih posnela, tako zabavno jih je bilo gledati, ko so padli v debato. Lahko bi jih fotografirala, ko so bili tako lepo zbrani spet doma. Ker nikoli ne vemo, ali se bo trenutek ponovil. Naš božič bo letos drugačen. Tistega, ki je očeta naučil igrati tarok, ne bo več na fotografiji. Zato slikam naše skupne trenutke in zastavljam vprašanja, katerih odgovore bi rada izvedela. Ker pride čas, ko je prepozno. ✍️Urša Izgoršek 📷Leon Vidic/Delo #dobrojutro

Delova misel dneva. #iskrica

Jure Stojan o velikostnih razredih podjetij v času velikih sprememb. ...... In slovensko gospodarstvo? Nemška argumentacija gre v nasprotju z duhom, ki že od nekdaj preveva slovensko zakonodajo. Marsikatero podjetje, ki bi na ravni EU veljalo še za srednje, je skladno s slovenskim zakonom o gospodarskih družbah že veliko. Pri nas namreč velja, da veliko podjetje izpolnjuje vsaj dve od treh meril: da ima več kot 250 zaposlenih, čisti prihodki od prodaje so večji od 40 milijonov evrov oziroma bilančna vsota presega 20 milijonov evrov. Po evropski ureditvi pa so velike družbe tiste, ki poleg merila o 250 zaposlenih izpolnjujejo še eno od dveh meril: čisti prihodki, višji od 50 milijonov evrov, ali bilančna vsota, večja od 43 milijonov evrov. (Na ravni EU in na ravni Sloveniji sicer velja, da mora podjetje merila izpolnjevati vsaj dve zaporedni leti, da se tudi uradno spremeni njegov velikostni razred.) Tako slovenska ureditev združuje kar tri različne šole razmišljanja. In sicer, da je treba domače podjetnike čim bolj priviti, da je treba biti »bolj papeški od papeža« oziroma »se delati večjega, kot v resnici si«. V spomin velja priklicati še čas rajnkega cesarja Franca Jožefa, ko so bila podjetja velika že, če so zaposlovala 50 ljudi. ✍️ Jure Stojan 📷 Ermin Međedović #komentar

»Praznik je trenutek resnice,« pravi Andrej, najmodrejši in najbolj elokventen izmed mojih prijateljev. Decembrski dela prosti dnevi so klic k pripravi potic, druženjem, praznovanjem, obiskovanjem, plesanjem, prepevanjem, obdarovanjem ... Za (pre)mnoge pa je to čas razmisleka. In streznitve. Deziluzije, če hočete. O tem, kam pravzaprav spadamo, za koga obstajamo tudi zunaj nepoglobljenega ritma – mimobežnega – vsakdana, kdo si želi naše družbe, nenazadnje dvojine. Kdo nas ima zares in brezpogojno rad. Ker prazniki so navsezadnje obhajanje radosti. Pomenijo sanjava stanja in velika pričakovanja. Nas popeljejo v domišljijski svet. Eden najpomembnejših pesnikov 20. stoletja Wystan Hugh Auden, ki še zdaleč ni bil romantik, jim je pravil sekundarni svetovi. Menil je, da bi vsak od nas rad živel v obeh svetovih, primarnem, ki ga čutimo s čuti, in sekundarnem, ki ga gradimo v sanjah, dnevnih sanjah. Na svoji ustvarjalni poti je obravnaval bistvena vprašanja svojega časa. Tako je raziskoval vlogo ideologije, zlasti v obdobju recesije in druge svetovne vojne, naravo ljubezni in intimnih razmerij ter težave pri duhovnem iskanju. Te dni je pri Mladinski knjigi izšla njegova knjiga z resnobnim naslovom Za družbo, v samosti … In z dobro knjigo nikdar pravzaprav nismo sami. Z zgodbami omejimo brezčasje. Tudi v hitečem iztekanju triindvajsetice. Konec leta obenem kupujemo nove koledarje in delamo inventarje, popise, liste, sezname. Novoletnih želja, zaobljub, ambicij, popravnih izpitov, priseg, če že hočete. Čas je za praznike. In čas je za suspenz. Ne za tistega, ki bi preprečil introspekcijo, temveč za molk, ki jo bo omogočil. Ustavimo čas. Ugasnimo telefon. ✍️Melita Meršol 📷Leon Vidic/Delo #dobrojutro

Delova misel dneva! #iskrica

Luka Lisjak Gabrijeličič o polarizaciji opozarjanja o podnebnih spremembah. #komentar ..... »S planetom je konec,« je uvodnik svoje zadnje številke, posvečene podnebni krizi, naslovila Mladina. Naslov je klasičen primer tega, čemur v anglosaškem žurnalističnem žargonu pravijo clickbait: v žmohtni slovenščini bi lahko rekli »fehtanje za pozornost«. Provokacija je dosegla svoj namen: mnogi so prijeli za vabo, zgražanju nad histeričnim katastrofizmom se je na svojem priljubljenem spletnem omrežju kakopak pridružil tudi vodja opozicije. ✍️Luka Lisjak Gabrijelčič 📷 Ermin Međedović

Podnebne spremembe so nova realnost, s katero se moramo sprijazniti vsi, tudi Božiček. Če smo še pred leti s prvo jesensko zmrzaljo zavohali kuhano vino in zaslutili advent, ki nam je pognal prepotreben adrenalin za lov na darila, se je zadnja leta ta naravni varnostni sistem podrl. Lani smo se novembra še kopali v morju, potem pa se nenadoma znašli pred praznimi policami prodajaln z igračami, parfumov in razprodanimi sedeži gledaliških predstav. Namesto blaženosti božičnih praznikov so nas pričakala nadomestna darila, tatarec od slabšega mesarja in za spoznanje manj zadovoljna žena, kar se je poznalo na francoski. Letos se je zgodba ponovila, prazniki so nenadoma tukaj. Če ne bi bilo poračuna za plin, ki nam požene rdečico v lica, bi pozabili, da je zima. Ponovno smo začudeni in nemočni kot Božiček v zarjavelih saneh, ki so se ugreznile v blato in se ne premaknejo niti za milimeter. Jelenčki, ki bi jih morali vleči, se še mesijo, da po zraku namesto snežink leti odpadla dlaka. A mislite, da je komu mar na tisti konferenci v puščavi, kaj bo njim sneg. In kdo smo mi, se sprašujete? Smo neformalna in raznolika skupina posameznikov, prepoznamo se brez besed in kot čreda gnujev se vsako leto v velikem številu zberemo po klopcah in okrasnih otokih umetnega zelenja v nakupovalnih središčih, obloženi z vrečami daril, pekočih podplatov in prepotenih hrbtov. Obnemogli. Smo zlomljeni in spregledani del družbe, zreducirani na kreditno kartico. Dobri smo le za plačevanje, nošenje, šofiranje in držanje mesta v vrsti pred blagajno. Največja odgovornost, ki nam jo zaupajo, je straža pred zaveso kabine za preoblačenje. In le včasih nas oplazi pomilovanje v pogledu prodajalke. Ko razmetani ležimo po klopcah, bi lahko bili tudi mrtvi, pa ne bi nihče pristopil in nam preveril utripa srca. Prepričani so, da ga nimamo. ✍️ Andrej Predin 📷 Shutterstock #dobrojutro

Delova misel dneva! #iskrica

Mojca Pišek o spletni podobi vojne v Gazi. #komentar ..... Izrael je javnomnenjsko vojno izgubil, še preden je 7. oktobra sploh stopil vanjo. Izgublja jo celo tam, kjer bi jo moral po vsej logiki dobivati. Hamasova izpustitev izraelskih talcev se je iz pričakovane piarovske zmage spremenila v piarovsko nočno moro. Izpuščeni talci svoje izkušnje seveda ne primerjajo z bivanjem v hotelu s petimi zvezdicami: ugrabitev je za vsakogar strahovit psihološki šok, še bolj ujetništvo, ki je prepredeno s taktično odtegnitvijo osnovnih življenjskih dobrin in pomanjkanjem informacij. Talci pričajo, da so v prvih tednih ujetništva prejeli po tri obroke na dan, nakar so se konec oktobra zaradi brutalnega vojaškega napada na Gazo bivalne razmere poslabšale tudi zanje. Ujetniki so, podobno kot Palestinci v Gazi, nenadoma morali preživeti z enim skromnim obrokom na dan, če sploh. Tam, kjer podporniki Izraela vidijo zgodbo o surovem ravnanju s talci, podporniki Palestine vidijo impliciten ali tudi ekspliciten uvid talcev v vsakodnevni teror, v katerem pod izraelsko okupacijo živijo Palestinci. ✍ Mojca Pišek 📸 Ermin Međedović

Bil sem ves na trnih, ko sem se vendarle odločil, da po dolgem spogledovanju z lokalnim vlakom, ki vozi mimo moje zgradbe, stopim vanj in si privoščim vožnjo do glavne postaje. Vedno sem se rad vozil z vlakom, tokratni odločitvi za potovanje po tirih pa je botrovala tudi vse večja gneča v središču mesta, zaradi katere niti v dežju in snegu ne bi rad potoval z avtomobilom. V zimskih razmerah kolesarjenje, ki je vsekakor najboljši način za kroženje po Ljubljani, ni najboljša izbira za pot v službo, še manj pa pešačenje v ritmu cmok-cmok. Pred leti sem na svetovnem prvenstvu v nogometu v Nemčiji ves mesec potoval z vlaki, ki so bili moja pisarna. Z novinarsko akreditacijo sem si lahko rezerviral brezplačen sedež v prvem razredu, dostop do spleta je bil vrhunski, navdiha za pisanje ni nikoli primanjkovalo. Na tekme sem potoval vsak tretji dan, vožnje so trajale po več ur, dela je bilo več kot dovolj, vsakič pa sem iz vlaka izstopil spočit in pripravljen na zasluženo nagrado v vrčku piva. Tokrat na mestni relaciji nimam časa za velike projekte in globoka razmišljanja. Zgolj opazujem ljudi, tu in tam prisluhnem njihovim skrbem in načrtom v obetavnih ali klavrnih jutrih, jih popoldne bolj in manj utrujene pospremim iz šole in službe, spoznavam sprevodnike in sprevodnice ter skrbno preverjam, ali vlak zamuja ali prehiteva. Doslej še ni bilo vzroka za negodovanje. Po treh minutah pešačenja od doma do lične postaje me torej čaka tri minute vožnje, med katero skoraj vsakič zaznam kakšno novo malenkost, ki je ne bi nikoli odkril, če bi se premikal po običajnih poteh. Prav neverjetno je, da tri minute vožnje z vlakom lahko vzbudijo občutek, kot da bi bil na poti precej dlje časa, kot da bi v vsakdanjo službo prispel od daleč, iz drugega sveta. Na začetku petminutnega sprehoda do cilja še z razdalje preverim razmere v prometni pisarni in pri prodajnih okencih. Obljube o nočni vožnji domov si še nisem izpolnil. ✍️ Rok Tamše 📸 Črt Piksi #dobrojutro